Po skoraj enem letu brez objavljanja sem zelo vesela, da sem ponovno tukaj.

Pogrešala sem deljenje teh zgodb. Ena od stvari, ki jih imam pri svojem delu najraje, namreč ni samo izvajanje meritev sluha ali prilagajanje slušnih aparatov. Rada poslušam ljudi. Izvem, kaj delajo, kako poteka njihov vsakdan in poskušam razumeti, kaj se skriva za izgubo sluha, ki jo vidim pred seboj.

Zelo pogosto me prav ti pogovori spodbudijo k razmišljanju in kasneje tudi k nadaljnjemu raziskovanju.

In prav o tem želim govoriti danes.

O hrupu.

Vendar ne o hrupu na zabavi, preglasni glasbi v slušalkah ali na koncertu. Govoriti želim o tistem hrupu, ki ga poslušamo vsak dan po osem ur in ga čez nekaj časa preprosto ne opazimo več, ker si mislimo:

»To je pač hrup pri mojem delu.«

Pogovor z reševalcem

Pred časom sem obravnavala pacienta, ki je delal kot reševalec.

Med pogovorom o njegovi zdravstveni in delovni anamnezi sva začela govoriti o letih, ki jih je preživel v reševalnih vozilih, in beseda je nanesla na sirene.

Dolga leta jim je bil izpostavljen.

Takrat sem začela razmišljati o nečem, kar se je verjetno vprašal že vsak, ki je kdaj stal blizu reševalnega vozila:

Če je sirena od zunaj tako glasna, kako jo je potem poslušati vsak dan iz notranjosti reševalnega vozila?

Avdiometrija je pokazala blago izgubo sluha na obeh ušesih, pacient pa je že imel težave z razumevanjem nekaterih pogovorov.

Seveda ne morem trditi, da je bila sirena edini vzrok njegove izgube sluha. Vendar njegove delovne anamneze preprosto nisem mogla prezreti.

Ob tem pa sem začela razmišljati še o nečem.

Ko govorimo o zaščiti sluha, skoraj takoj pomislimo na čepke ali glušnike. Kaj pa zasnova prostora, v katerem delamo?

Če vemo, da bo nekdo leta delal v reševalnem vozilu, ali ne bi morali razmišljati tudi o tem, koliko hrupa prodre v kabino, kje je nameščena sirena in kako dobro je vozilo zvočno izolirano?

In to ne velja samo za reševalna vozila.

Velja za praktično vsako delovno okolje.

Preden se vprašamo samo, kakšno zaščito sluha naj uporablja delavec, bi se morda morali vprašati tudi:

Ali lahko preprečimo, da bi toliko hrupa sploh prišlo do njega?

Dve osebi, ista delavnica

Še enega primera se zelo dobro spomnim.

Nekoč sem opravila avdiometrijo pri dveh osebah, ki sta delali v istem podjetju, kjer so izdelovali kovinske konstrukcije.

Eden od njiju je bil lastnik.

Večinoma je delal v svoji pisarni. Bil je v isti stavbi in seveda je slišal stroje, vendar je bil za zaprtimi vrati, nekoliko oddaljen od delovnega območja, poleg tega pa sam ni opravljal rezanja.

Njegov sluh je bil praktično v mejah normale. Opazila sem le rahel padec pri 3000 Hz na enem ušesu.

Nato sem pregledala enega od njegovih delavcev.

Ta je delal neposredno v proizvodnem prostoru, ena od njegovih rednih nalog pa je bila rezanje kovinskih konstrukcij z žago. Poleg tega ni uporabljal nobene zaščite sluha.

Ko sem pogledala njegov avdiogram, je takoj pritegnil mojo pozornost.

Imel je izgubo sluha na obeh ušesih, največji padec pa se je pojavil prav okoli 3000 Hz. Prisoten je bil tudi tinitus.

Torej imamo dve osebi, ki delata v istem podjetju.

Ena posluša stroje iz pisarne.

Druga stoji neposredno ob njih.

Seveda zaradi teh dveh pacientov še nimamo znanstvene raziskave in tudi ne moremo z gotovostjo trditi, da je bil hrup pri delu edini razlog za razliko med njunima avdiogramoma. Upoštevati moramo starost, zdravstveno anamnezo, preteklo izpostavljenost hrupu in številne druge dejavnike.

Kot strokovna izkušnja pa se mi je ta primer zdel zelo zanimiv, saj pokaže nekaj zelo preprostega:

Če dve osebi delata na istem mestu, to še ne pomeni, da sta izpostavljeni enaki ravni hrupa.

Razdalja je pomembna. Stene so pomembne. Čas je pomemben. In seveda je pomembna tudi zaščita sluha.

In tistih 3000 Hz mi je ostalo v spominu

Dobro se spomnim, kako zelo je tisti padec na avdiogramu pritegnil mojo pozornost.

Vendar želim tukaj nekaj pojasniti, saj lahko hitro pridemo do preveč preproste razlage.

Ne moremo reči, da je žaga proizvajala hrup pri natanko 3000 Hz samo zato, ker se je izguba sluha pojavila pri 3000 Hz, in da je prav to povzročilo izgubo.

Tako preprosto ne gre.

Hrup, ki nastaja pri rezanju kovine, je veliko bolj kompleksen in je odvisen od stroja, materiala, hitrosti, pogojev dela in številnih drugih dejavnikov.

Vemo pa, da smo pri ocenjevanju morebitne izgube sluha zaradi izpostavljenosti hrupu posebej pozorni na višje frekvence in na določene padce, ki se lahko pojavijo na avdiogramu.

Zato zame avdiogram nikoli ni bil samo povezovanje točk na grafu.

Vedeti moram, kdo sedi pred menoj in kaj je ta oseba počela v vseh teh letih.

Kajti zgodba pogosto začne dobivati smisel šele takrat, ko pacienta zares poslušamo.

In to se ne dogaja samo pri poklicih, ki se nam zdijo hrupni

Imela sem tudi priložnost opravljati meritve sluha pri skupinah zaposlenih v obratih za proizvodnjo oziroma šivanje oblačil.

Tudi to delovno okolje se mi zdi zelo zanimivo.

Če rečem »šivalni stroj«, verjetno ni prva stvar, na katero pomislimo, ko govorimo o tveganju zaradi hrupa.

Toda eno je poslušati en šivalni stroj.

Nekaj povsem drugega pa je vstopiti v proizvodni prostor, kjer večje število strojev deluje istočasno več ur.

Pri teh meritvah sem videla zelo različne rezultate. Nekateri ljudje so imeli sluh povsem v mejah normale, pri drugih pa so se na avdiogramih pokazali različni padci slušnih pragov.

In ponovno: če na avdiogramu najdemo padec, to še ne pomeni avtomatično, da ga je povzročil šivalni stroj.

Prav zato so redne kontrole sluha tako pomembne.

Če imam samo en avdiogram, lahko povem, kako oseba sliši danes.

Če pa imam začetno meritev in jo lahko primerjam z meritvijo naslednje leto ter nato še z meritvami v naslednjih letih, lahko začnem opažati, ali se nekaj spreminja.

Pri ljudeh, ki so vsakodnevno izpostavljeni hrupu, so lahko takšne informacije izjemno dragocene.

Obstajajo kraji, kjer hrupa ne samo slišiš, ampak ga tudi čutiš

Industrijski hrup sem spoznala tudi z druge strani.

Med delom v objektih, povezanih z naftno industrijo, sem morala vstopati v območja z ogromno industrijsko opremo.

In nečesa ne bom nikoli pozabila.

Ponekod je bil hrup tako močan, stroji pa so povzročali toliko vibracij, da si jih lahko dejansko čutil v telesu.

Uporabljali smo ušesne čepke, čeznje pa še zaščitne glušnike.

In tudi s takšno zaščito to ni bil prostor, kjer bi si rekel: »Ostanimo tukaj in se malo pogovorimo.«

Ne.

Vstopil si, opravil, kar je bilo treba, naredil zapiske in šel naprej.

Kasneje, ko sem začela obravnavati paciente, ki so leta delali v industrijskem okolju, sem zelo dobro razumela, kaj so mislili, ko so mi opisovali takšen hrup.

Ker sem ga občutila tudi sama.

»Ampak jaz sem se že navadil«

Tudi ta stavek sem slišala velikokrat.

In prav tukaj je del težave.

Mi se na hrup lahko navadimo. Naša ušesa pa ne nujno.

Če vas stroj po nekaj letih ne moti več tako kot prvi dan, to še ne pomeni, da je postal tišji.

Prav tako ne moremo govoriti samo o decibelih.

Govoriti moramo tudi o času.

Ni enako, če smo močnemu hrupu izpostavljeni nekaj sekund ali pa ga poslušamo osem ur na dan, pet dni na teden, deset ali dvajset let.

Zato predpisi o varnosti pri delu upoštevajo obe stvari: kako močan je hrup in kako dolgo smo mu izpostavljeni.

V Evropi se na primer pri dnevni izpostavljenosti hrupu uporabljajo vrednosti 80 dB(A), 85 dB(A) in mejna vrednost izpostavljenosti 87 dB(A), pri katerih se določajo različni ukrepi in načini zaščite.

V Mehiki imamo standard NOM-011-STPS, ki prav tako ureja izpostavljenost hrupu na delovnem mestu.

Toda ne glede na državo ali predpise, ki veljajo za nas, si lahko zapomnimo nekaj veliko preprostejšega:

Močnejši ko je hrup, krajši je čas, ko smo mu lahko varno izpostavljeni.

So torej rešitev ušesni čepki?

Da … vendar ne samo čepki.

Seveda moramo uporabljati zaščito sluha, kadar je potrebna.

Toda če imamo stroj, ki povzroča preveč hrupa, bi se morali, preden delavcu samo damo čepke za ušesa, vprašati tudi, ali lahko kaj naredimo s samim strojem.

Ga lahko zvočno izoliramo?

Lahko postavimo pregrado?

Lahko z ustreznim vzdrževanjem zmanjšamo hrup?

Lahko povečamo razdaljo med delavcem in virom hrupa?

Lahko skrajšamo čas, ki ga delavec preživi tam?

Lahko bolje zasnujemo delovni prostor?

Pomislimo ponovno na delavnico.

Ena oseba je bila neposredno ob strojih.

Druga je bila v pisarni.

Ali pa ponovno pomislimo na reševalno vozilo.

Če lahko vozilo zasnujemo tako, da do ljudi v notranjosti pride manj hrupa sirene, njihov sluh ščitimo še preden jim karkoli namestimo v ušesa.

In zame je to izjemno pomemben del preventive.

Težava je v tem, da pogosto opazimo prepozno

Izguba sluha zaradi večletne izpostavljenosti hrupu se ne pojavi nujno čez noč.

Lahko napreduje počasi.

Najprej začneš težje razumeti pogovor, ko govori več ljudi.

Nato televizijo nastaviš nekoliko glasneje.

Vedno pogosteje vprašaš: »Kaj si rekel?«

Morda se pojavi tinitus.

In veliko ljudi pride na pregled sluha šele takrat, ko težava že začne vplivati na njihovo vsakdanje življenje.

Zato bi rada, da na meritve sluha začnemo gledati nekoliko drugače.

Ne samo kot na nekaj, kar naredimo takrat, ko že slabše slišimo.

Ampak tudi kot na orodje za preventivo.

Še posebej, če smo pri svojem delu več ur na dan v bližini strojev, orodja, motorjev, siren ali katerega koli drugega vira hrupa.

Po skoraj enem letu brez pisanja se mi zdi, da je bila to dobra zgodba za vrnitev.

Kajti tudi po vseh teh letih dela s pacienti še vedno mislim, da nam avdiogram lahko pove zelo veliko, vendar nam nikoli ne pove celotne zgodbe.

Da jo razumemo, se moramo pogovoriti z osebo, ki sedi pred nami.

Vprašati jo moramo, kje dela.

Kaj posluša vsak dan.

Kako dolgo je temu izpostavljena.

In kaj naredi, da bi zaščitila svoj sluh.

Kajti za črtami, ki jih vidimo na avdiogramu, je človek, je poklic in zelo pogosto so tam tudi leta in leta izpostavljenosti, ki se nam nikoli ni zdela pomembna – dokler nismo začeli slabše slišati.

Če delate v hrupnem okolju, je morda danes pravi trenutek, da si zastavite zelo preprosto vprašanje:

Koliko časa je minilo od vašega zadnjega pregleda sluha?